Select Page

Manja Klemenčič: Varljiv nasmeh

Manja Klemenčič: Varljiv nasmeh

Nekoč živelo je dekle,
ki ves čas smejalo in zabavalo se je.
Prijateljev veliko je imela,
tudi za ocene dobre je skrbela.

A vendar njen nasmejani obraz
skrival žalostno je resnico.
Vsak večer njena maska je odšla,
šele takrat resnična podoba je prišla.

Za depresijo skrival se je ta obraz,
ki nikomur ga ni pokazala.
Ni hotela, da vrstnike bi bolelo,
ni hotela, da kogarkoli bi skrbelo.

Prijateljica pa jo je vprašala:
»Nekaj je narobe; povej mi, kaj je?«
Takrat dekle bridko zajoče,
tisti trenutek samo svobodo ona hoče.

Nuša Kolman: Jaz in ti

Nuša Kolman: Jaz in ti

Jaz in ti, ti in jaz,
tako lahko bilo bi ves čas.
Kot Romeo in Julija,
brez nesrečnega konca,
neizmerna ljubezen moja in tvoja.

Ob ognju bereva zgodbe Tisoč in ene noči,
na tem svetu ni nič lepšega kot ti.
Ko zaslišim tvoj glas,
ustavi se mi čas.
Nikamor se nama ne mudi,
za zmeraj sva le jaz in ti.

V nočno nebo zreva,
obliva naju tema,
a čisto nič strah me ni,
saj ob meni si ti.
Usoda najina v zvezdah je zapisana,
tiho si šepetava, da rada se imava.

Jaz in ti, ti in jaz,
tako lahko bilo bi ves čas.
Zaenkrat ostala sama bom,
saj oči imaš le za njo.

Zmagovalni poeziji na tekmovanju Maraton poezije

Realnost

Igrajmo se igro o tem,
kako je realnost kruta.
Jaz bom zmagala.
Jaz vedno zmagam.

Problem je,
da se pravljice ne uresničijo.
Nočne more so tiste,
ki vedno izgledajo kot realnost.

Spodleti nam.
Izgubimo svojo pot.
Tudi najboljši imamo svoje slabe dni.
Ampak se še vedno pomikamo naprej.

Kar nas zaznamuje,
je to,
kako se dvignemo po tem,
ko pademo.

Upaš na najboljše
in se tega držiš.
Dan sem.
Dan tja.

Tudi če si utrujen,
tudi če želiš odkorakati, ne boš.
Ker si začetnik.
Ampak nihče ni rekel, da bo lahko …

Lara Mesarič

Maj

Dekleta se topijo, cvetlice cvetijo.
Zakaj le? Glej, saj MAJ bliža se!

Sonce vzide, mraz odide,
peti po vrsti mesec je tu.
Žita zorijo, prijetno dišijo,
mesec maj namreč napočil je že.

Poleg polja, segro se še mnoga srca,
ko na hodniku mimo njih Maj zakoraka.

Lica pordečijo, za seboj vročico pustijo.
Srca gorijo, a se ne pogasijo.
Maj je prišel, tegobo vzel.
Čas je imel, a je odšel.

Iva Filip

 

Kaj bomo jedli v letu 2380?

Kaj bomo jedli v letu 2380?

No, to pa je zanimivo vprašanje! Ampak kdo ve, ali bomo ljudje leta 2380 sploh še obstajali? Glede na to, kako ne pazimo na svoj planet, bo ta leta 2380 sploh še obstajal?

Zakaj bi tuhtali, stikali glave in naprezali možgane? Ni potrebno, imam boljšo zamisel. Pridite, sledite mi. Izvolite sesti, udobno se namestite. Če vam letenje z letalom povzroča vrtoglavico ali slabost, to povejte zdaj in nemudoma zapustite prostor. Za vse ostale pa: dobrodošli v mojem časovnem stroju: DATKGJAF-NOR-5121. Najbrž ste osupli, da sedite v iznajdbi tisočletja, zato vam bom pustila še nekaj trenutkov, da si obnovite sapo. Zatem pa si bomo na lastne oči ogledali leto 2380. V vednost vam povem, da se to leto do leta 2379 deli na dva dela: na leto 2380, kakršno si mi sedaj predstavljamo, in leto 2380, kakršno v resnici je oziroma bo. Naprošam vas, da si pozorno ogledate še posebej 2. del leta. Mogoče vas bo pripeljal do kakšnih dognanj, ki bi svetu lahko pomagala. A kljub temu da si bomo to leto ogledali , podrobneje si bomo ogledali kulinariko seveda, to še ne pomeni, da se bodo dogodki oziroma spremembe, ki jih boste opazili, zares zgodile. Še vedno imamo priložnost, da spremenimo svet. Prav temu je namenjeno to potovanje. No, pa odfrčimo v prihodnost!

Pok-tresk-bum-pljusk?! Dobrodošli v letu 2380! Za začetek si oglejmo prispevek na televiziji. Mogoče vas bo zanimal.

Televizor je bil velik kakor omara. Na njem se je prikazala gospodična, oblečena v nenavaden, oprijet kombinezon svetlo modre barve. Za njo so lebdeli leteči avtomobili in okrogle hiše. Zdelo se je, kot da je stala čisto zraven nas. Začela je govoriti: »Dobrodošli na VT LANAK ( to je verjetno bilo ime televizije). Današnji prispevek govori o dandanašnji hrani. Kaj najraje jemo? Česa največ pojemo? Kaj je zdravo in kaj ne? Več kot prepričana sem, da je vaša najljubša pijača sluz. Na voljo je že vseh 100 odtenkov, ki jih dandanes poznamo. Kaj pa hrana? Raziskave so pokazale, da ljudje predvsem radi jemo barvne ploščice s pikami ali črtami, dolgolistne kocke in kosmate kroglice. Te jedi so zelo prodajane. Najbolj so nad njimi navdušeni mladi. Enemu izmed njih smo postavili tudi nekaj vprašanj.«

» Pozdravljeni gospodič Littem!« »Pozdravljena, Milkuž!« »Spoštovani gledalci, z nami je 205-letni Littem, skorajda najmlajši osebek na svetu. Povejte nam kaj o današnji hrani, gospodič!«

»Oh, z veseljem! 100 let sem vodil restavracijo. Kuhali smo vse od Y do Q. Kosmate kroglice iz nafte in brbončic so bile prodajni hit. Do 70. leta smo kuhali tudi vrsto hrane, imenovano sadje in zelenjava. A več ni bila zaželena, zato smo jo prenehali kuhati. Puhasti podplatki so jo povsem izpodrinili. Ko sem bil še otrok, mi je dedek pripovedoval, da so oni jedli nekaj, čemur se je reklo meso. Le to so dobivali od ovc, krav, prašičev in piščancev, če se dobro spomnim. A teh reči danes ni več. V moji restavraciji bi recimo za zajtrk dobili lemeto, lapčink, aca in fleg, ki jih vsi poznamo. Le kdo ne pozna črno zapečeno acasto lemeto, trdo kot kamen? In lapačink, okroglih, avtomobilom podobnih kock? O ja, okrogle kocke ti res pogrejejo srce. No, za malico bi dobili šarmuto in khara. Odlična mrzla svežitka. Za kosilo ponudimo ličve, švamb, ialos, khorizum in skvekvik. Saj vsi obožujemo prepotene jedi! Za popoldansko malico pa nagravžni brnči in fidan. Mmmmmm, tako okusno, da ti v želodcu zasmrdi! Resnično odlične pa so večerje. In zakaj si nekdo ne bi opoldan želel odlične večerje? Večina gostov se v restavracijo na večerjo odpravi točno ob 00:00, torej točno opoldne. Takrat pa dobite zares vse, kar vam srce poželi.«

Pššššššruumbrrgoriiik! Konec 1. dela leta. Pripnite se, drvimo že v drugi, realen del. Oči na peclje! Pozorno glejte in poslušajte. Ne pustite se zmesti in čim več odnesite od te izkušnje. Ponavljam, oči na peclje!
Postavljene so bile luksuzne hiše, na videz dragi avtomobili, ljudje pa so izgledali naravnost popolno. Vsaj nekaj je potrjeno. Ljudje bomo takrat še živeli. Bližala se nam je družina z majhnimi otroki. Ustavili so se tik za nami.

Fantek je spregovoril: »Mami, ali bi kupili zelenjavo ali pa celo vodo?« Mama je pobesnela in se začela dreti na fantka: » Ali si povsem zmešan? Ali veš, da so zelenjava, sadje in voda v tem trenutku več vredni kakor vse naše premoženje skupaj?!« »Oprosti mami, le slišal sem, da je zdravo.« »Oh, ti jaz dam zdravo! Da mi nikoli več ne poveš te besede. Pazi, da te kdo ne sliši!« Oglasil se je še oče: » Glej, dragec, saj veš, da sadje, voda in zelenjava izumirajo in jih v manj kot enem letu več ne bo. In zato so vredni ogromno denarja. In niso večni. Ovenijo, oziroma pokvarijo se v kratkem času. In tako je že 200 let. Že 200 let skušamo ohraniti zadnje primerke teh vrst. A nam na žalost, kot sam vidiš, ne uspeva. Očitno se naši predniki v daljni preteklosti niso dovolj zavedali, kako pomembna so ta tri živila. Nisem želel biti nesramen, a tako pač je.«

Odšli so dalje. Mi pa smo vstopili v restavracijo, poleg katere smo ves čas stali. Sedli smo. V roke smo vzeli jedilnike in si jih ogledali. Bilo je več kategorij: napitki, umetno pridelano meso, staro meso, lučno pridelani dodatki in surove priloge. Na koncu jedilnika pa je bilo s finimi črkami pripisano LUKSUZ: voda za 100000 krogcev, sadje za 95000 krogcev in zelenjava za 98000 krogcev. Med ostalimi jedmi je bila najdražja pisniv bluv za 50 krogcev. Zdaj smo videli, o čem se je prej pogovarjala tista družinica.

Izza kota smo nato zaslišali pogovor: »Kmalu bomo vsi izumrli, vam povem! Vode primanjkuje, draga je kot žafran! Stane 3 krat več, kot sem dal za hišo in avtomobil skupaj! Pa brez nje ne gre živeti! Ljudje bomo izumrli! In to v kratkem času!« »Prav imaš Taurus. Še kako prav!«

Pššššššššššššššummnnnnnnnb!!! Pristali smo. Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, dobrodošli nazaj na Zemlji, leta 2016. Upam, da vam je polet zbistril misli in vam dal povod za kak pomemben korak. Da živeti zdravo in ekološko ni napačno! To dejstvo širite v svet! In dejstvo, da so voda, sadje in zelenjava obvezen in koristen del jedi. Da so zaklad, ki ga je potrebno varovati! Prav zagotovo se najde vsaj eno sadje ali zelenjava, ki bo človeku všeč. Prav za vsakogar se zagotovo nekaj najde. Želim vam kreativno tuhtanje! Zdaj pa pojdite in širite to misel v svet! Pa upam da bo uspešno!

Dragi bralci! Upam, da je tudi vas zgodba izučila! Zato vas naprošam, da naredite čim več, če je možno vse, kar je v vaši moči, da se taka prihodnost ne bo zares pripetila. Seveda pa vem, da vas je misel na časovni stroj premamila ali mogoče celo omamila. In že zdaj vam svetujem, da me ne danes ne jutri in niti v bližnji prihodnosti ne poskusite iskati. Vaše napake bodo na žalost morale nepopravljene ostati v preteklosti, namreč mojega časovnega stroja ni mogoče ukrasti. Pa srečno!

Iva Filip, 9.a
Mentorica: Regina Ozmec

Ujela sem zlato ptičko

Bil je lep sončen dan. S prijateljico Mašo sva se odločili, da bova šli peš domov iz šole.
Veselo sva se napotili proti domu.  Medtem ko sva se sprehajali po poti, se je za nama zaslišalo škripanje avtomobilskih zavor. Prestrašeno sva se spogledali.  Nisva vedeli, kaj se dogaja. Naenkrat pa se je od nekod zaslišalo čivkanje ptičke:”Tecita! ”
Začeli sva teči. Po nekaj minutah sva se zadihani ustavili, da bi si vzeli malo premora. Nenadoma pa nama je nekdo izza hrbta pokril usta. Ustrašili sva se. Hoteli sva zakričati ali se mu izmuzniti iz rok. Ampak zaman. Odvlekel naju je  v črn avto. V avto pa je priletela tudi ptička. Posebna ptička, bila je zlate barve. Skrivaj naju je mirila:”Vse bo v redu. ” V tistem času pa je neznanec prižgal avto in nas odpeljal. Pripeljali smo se do gozdne poti. Takrat je ptička poletela stran od nas. Naju z Mašo je bilo grozno strah. Neznanec naju je peljal  do neke ute. Potisnil naju je noter ter naju zaklenil.
V uti je bilo srhljivo.  Bilo je polno pajčevine, mrčesa in drugih neprijetnih bitij. Začelo pa  je še deževati. Takrat je skozi razbito šipo priletela ptička in dejala:”Če mi dasta ime, vama bom do konca življenja izpolnila tri želje.” Ko sva  to slišali, sva ptički takoj dali ime. Poimenovali sva jo Zvezdica, saj se je lepo svetlikala.  Takoj za tem pa sva si zaželeli, da bi naju spravila na varno, domov. Tako se je tudi zgodilo in še ptička je prišla z mano k nam. Poskrbela sem zanjo. Z Mašo pa sva šli še isti dan na policijo in prijavili tistega človeka. Z izpolnjeno drugo željo so našli tistega človeka. V zameno za to sva ptički posadili drevo. Odtlej je živela na tem drevesu. Kmalu je dobila mladičke. Z Mašo sva bili ponosni nanjo. Za tretjo željo pa sva si zaželeli še tri želje in še tri. Tako sva vedno imeli, kar sva  potrebovali.
Te dogodivščine pa ne bom nikoli pozabila.

Gaja Jerebic, 6. a

Stran 1 od 41234