Select Page

Nuša Kolman: Adijo otroštvo

Se spomniš brezskrbnih otroških dni,
polnih veselja in norosti?
Se spomniš dolgih poletnih noči,
polnih naših norosti?

Nisi Peter Pan,
odrasti moraš,
nimaš izbire,
otroški smeh naj te mine.

Kot ptič si letal svobodno,
veliko še nisi videl,
a padel si na trdno zemljo,
čas ti je peruti pristrigel.

Nisi Peter Pan,
ne moreš odleteti,
to niso sanje,
drugo ti ne preostane.

Okleni se otroških dni,
naj v spominu ti ostanejo,
nazaj jih nikdar ne dobiš,
nikoli več ne bo tako.

Manja Klemenčič: Bogastvo otroških dni

Majhni otroci ne vidijo,
ne vidijo problemov našega sveta.
Brezskrbni so,
brezskrbno živijo na tleh tega planeta.
Vrtec jim služba je,
tam rast in prijateljstvo se jim obeta.
Sanjajo;
sanjajo, da bodo kotičke sveta obiskali.
Mislijo;
mislijo, da bodo slavne osebe postali.
Gradijo;
gradijo gradove iz domišljije.
V njih se svoboda pravljično vije.
Ljubijo;
ljubijo tiste dolge dni,
ko delati jim nič treba ni.
V poletnih večerih
se dolgo zunaj lovijo,
tudi če jih starši priganjajo,
da naj hitro zaspijo.
Če bi smeli,
bi zunaj cel dan bili.
Na toplem soncu
med prijatelji.
Pa vendar otrokom vseeno ni;
zvečer v strahu zaprejo oči.
Vsak majhen otrok
se teme boji.
Otroci so največje bogastvo ljudi.
So biseri med kamenčki,
iskrice v ogenjčkih.
Življenje brez otroštva
bi prazno bilo.
Tistim, ki so ga izgubili,
lahko je hudo.
Ob prešernem otroškem smehu
vsako srce zahrepeni;
po tem,
kako bilo je tistih, brezskrbnih dni.

Manja Klemenčič: Varljiv nasmeh

Manja Klemenčič: Varljiv nasmeh

Nekoč živelo je dekle,
ki ves čas smejalo in zabavalo se je.
Prijateljev veliko je imela,
tudi za ocene dobre je skrbela.

A vendar njen nasmejani obraz
skrival žalostno je resnico.
Vsak večer njena maska je odšla,
šele takrat resnična podoba je prišla.

Za depresijo skrival se je ta obraz,
ki nikomur ga ni pokazala.
Ni hotela, da vrstnike bi bolelo,
ni hotela, da kogarkoli bi skrbelo.

Prijateljica pa jo je vprašala:
»Nekaj je narobe; povej mi, kaj je?«
Takrat dekle bridko zajoče,
tisti trenutek samo svobodo ona hoče.

Nuša Kolman: Jaz in ti

Nuša Kolman: Jaz in ti

Jaz in ti, ti in jaz,
tako lahko bilo bi ves čas.
Kot Romeo in Julija,
brez nesrečnega konca,
neizmerna ljubezen moja in tvoja.

Ob ognju bereva zgodbe Tisoč in ene noči,
na tem svetu ni nič lepšega kot ti.
Ko zaslišim tvoj glas,
ustavi se mi čas.
Nikamor se nama ne mudi,
za zmeraj sva le jaz in ti.

V nočno nebo zreva,
obliva naju tema,
a čisto nič strah me ni,
saj ob meni si ti.
Usoda najina v zvezdah je zapisana,
tiho si šepetava, da rada se imava.

Jaz in ti, ti in jaz,
tako lahko bilo bi ves čas.
Zaenkrat ostala sama bom,
saj oči imaš le za njo.

Zmagovalni poeziji na tekmovanju Maraton poezije

Realnost

Igrajmo se igro o tem,
kako je realnost kruta.
Jaz bom zmagala.
Jaz vedno zmagam.

Problem je,
da se pravljice ne uresničijo.
Nočne more so tiste,
ki vedno izgledajo kot realnost.

Spodleti nam.
Izgubimo svojo pot.
Tudi najboljši imamo svoje slabe dni.
Ampak se še vedno pomikamo naprej.

Kar nas zaznamuje,
je to,
kako se dvignemo po tem,
ko pademo.

Upaš na najboljše
in se tega držiš.
Dan sem.
Dan tja.

Tudi če si utrujen,
tudi če želiš odkorakati, ne boš.
Ker si začetnik.
Ampak nihče ni rekel, da bo lahko …

Lara Mesarič

Maj

Dekleta se topijo, cvetlice cvetijo.
Zakaj le? Glej, saj MAJ bliža se!

Sonce vzide, mraz odide,
peti po vrsti mesec je tu.
Žita zorijo, prijetno dišijo,
mesec maj namreč napočil je že.

Poleg polja, segro se še mnoga srca,
ko na hodniku mimo njih Maj zakoraka.

Lica pordečijo, za seboj vročico pustijo.
Srca gorijo, a se ne pogasijo.
Maj je prišel, tegobo vzel.
Čas je imel, a je odšel.

Iva Filip

 

Stran 1 od 512345