Select Page

9. februar

Včeraj je bil Prešernov dan. Bilo je tudi državno prvenstvo v judu. Zelo sem se potrudil. Tako je šlo: Zjutraj sem zelo hitro vstal. Bil sem zelo živčen. Kaj se bo zgodilo? No, čez 1 uro sem prišel v Slovenj Gradec. Tam sem se najedel in začel segrevati. Tekmovanje se je začelo. Kaj bom delal?! Saj še nisem pripravljen!! Končno sem se opogumil in se pripravil za prvo borbo. Zmagal sem, ampak komaj po 7 minutah. Že čez 5 minut se imel drugo borbo. To sem skoraj takoj zmagal. Zdaj je bil na vrsti polfinale. Počutil sem se kot pravi judoist. Polfinale sem zmagal komajda. Bil sem vse bližje in bližje zmagi. Na vrsti je bilo čakanje. Končno sem si lahko odpočil. Bil sem presrečen. Saj sem že bil najmanj državni podprvak. Še malo sem čakal. Nastopil je čas za finale. Začetek. Kaj bom zdaj? Naj stopim to ali tisto? To bom naredil. Ne! to ne bo šlo. Kaj pa to? Ne! ne bo šlo. Je to? Ja!! Zmagal! Takoj ko sem se zavedal, da sem državni prvak sem se razjokal. Odbežal sem do očeta in zakričal ˝Končno!!!˝  Kdo bi si mislil, da bi jaz bil prvi. No to se mi je včeraj zgodilo.

Gabriel Zadravec, 7.c

Dostopnost