Select Page

Bil je lep sončen dan. S prijateljico Mašo sva se odločili, da bova šli peš domov iz šole.
Veselo sva se napotili proti domu.  Medtem ko sva se sprehajali po poti, se je za nama zaslišalo škripanje avtomobilskih zavor. Prestrašeno sva se spogledali.  Nisva vedeli, kaj se dogaja. Naenkrat pa se je od nekod zaslišalo čivkanje ptičke:”Tecita! ”
Začeli sva teči. Po nekaj minutah sva se zadihani ustavili, da bi si vzeli malo premora. Nenadoma pa nama je nekdo izza hrbta pokril usta. Ustrašili sva se. Hoteli sva zakričati ali se mu izmuzniti iz rok. Ampak zaman. Odvlekel naju je  v črn avto. V avto pa je priletela tudi ptička. Posebna ptička, bila je zlate barve. Skrivaj naju je mirila:”Vse bo v redu. ” V tistem času pa je neznanec prižgal avto in nas odpeljal. Pripeljali smo se do gozdne poti. Takrat je ptička poletela stran od nas. Naju z Mašo je bilo grozno strah. Neznanec naju je peljal  do neke ute. Potisnil naju je noter ter naju zaklenil.
V uti je bilo srhljivo.  Bilo je polno pajčevine, mrčesa in drugih neprijetnih bitij. Začelo pa  je še deževati. Takrat je skozi razbito šipo priletela ptička in dejala:”Če mi dasta ime, vama bom do konca življenja izpolnila tri želje.” Ko sva  to slišali, sva ptički takoj dali ime. Poimenovali sva jo Zvezdica, saj se je lepo svetlikala.  Takoj za tem pa sva si zaželeli, da bi naju spravila na varno, domov. Tako se je tudi zgodilo in še ptička je prišla z mano k nam. Poskrbela sem zanjo. Z Mašo pa sva šli še isti dan na policijo in prijavili tistega človeka. Z izpolnjeno drugo željo so našli tistega človeka. V zameno za to sva ptički posadili drevo. Odtlej je živela na tem drevesu. Kmalu je dobila mladičke. Z Mašo sva bili ponosni nanjo. Za tretjo željo pa sva si zaželeli še tri želje in še tri. Tako sva vedno imeli, kar sva  potrebovali.
Te dogodivščine pa ne bom nikoli pozabila.

Gaja Jerebic, 6. a