Majhni otroci ne vidijo,
ne vidijo problemov našega sveta.
Brezskrbni so,
brezskrbno živijo na tleh tega planeta.
Vrtec jim služba je,
tam rast in prijateljstvo se jim obeta.
Sanjajo;
sanjajo, da bodo kotičke sveta obiskali.
Mislijo;
mislijo, da bodo slavne osebe postali.
Gradijo;
gradijo gradove iz domišljije.
V njih se svoboda pravljično vije.
Ljubijo;
ljubijo tiste dolge dni,
ko delati jim nič treba ni.
V poletnih večerih
se dolgo zunaj lovijo,
tudi če jih starši priganjajo,
da naj hitro zaspijo.
Če bi smeli,
bi zunaj cel dan bili.
Na toplem soncu
med prijatelji.
Pa vendar otrokom vseeno ni;
zvečer v strahu zaprejo oči.
Vsak majhen otrok
se teme boji.
Otroci so največje bogastvo ljudi.
So biseri med kamenčki,
iskrice v ogenjčkih.
Življenje brez otroštva
bi prazno bilo.
Tistim, ki so ga izgubili,
lahko je hudo.
Ob prešernem otroškem smehu
vsako srce zahrepeni;
po tem,
kako bilo je tistih, brezskrbnih dni.
