Select Page

Nuša Kolman: Adijo otroštvo

Se spomniš brezskrbnih otroških dni,
polnih veselja in norosti?
Se spomniš dolgih poletnih noči,
polnih naših norosti?

Nisi Peter Pan,
odrasti moraš,
nimaš izbire,
otroški smeh naj te mine.

Kot ptič si letal svobodno,
veliko še nisi videl,
a padel si na trdno zemljo,
čas ti je peruti pristrigel.

Nisi Peter Pan,
ne moreš odleteti,
to niso sanje,
drugo ti ne preostane.

Okleni se otroških dni,
naj v spominu ti ostanejo,
nazaj jih nikdar ne dobiš,
nikoli več ne bo tako.

Manja Klemenčič: Bogastvo otroških dni

Majhni otroci ne vidijo,
ne vidijo problemov našega sveta.
Brezskrbni so,
brezskrbno živijo na tleh tega planeta.
Vrtec jim služba je,
tam rast in prijateljstvo se jim obeta.
Sanjajo;
sanjajo, da bodo kotičke sveta obiskali.
Mislijo;
mislijo, da bodo slavne osebe postali.
Gradijo;
gradijo gradove iz domišljije.
V njih se svoboda pravljično vije.
Ljubijo;
ljubijo tiste dolge dni,
ko delati jim nič treba ni.
V poletnih večerih
se dolgo zunaj lovijo,
tudi če jih starši priganjajo,
da naj hitro zaspijo.
Če bi smeli,
bi zunaj cel dan bili.
Na toplem soncu
med prijatelji.
Pa vendar otrokom vseeno ni;
zvečer v strahu zaprejo oči.
Vsak majhen otrok
se teme boji.
Otroci so največje bogastvo ljudi.
So biseri med kamenčki,
iskrice v ogenjčkih.
Življenje brez otroštva
bi prazno bilo.
Tistim, ki so ga izgubili,
lahko je hudo.
Ob prešernem otroškem smehu
vsako srce zahrepeni;
po tem,
kako bilo je tistih, brezskrbnih dni.