Select Page

Intervju s sosedo Kajo

Katja živi v moji bližini, zato se večkrat družimo. Je zelo zanimiva in prijetna oseba. Pa poglejmo, zakaj.

Kako bi se v kratkih besedah sama predstavila?

Sem Katja. Že 10. leto živim v Ljubljani in delam kot fizioterapevtka v UKC Ljubljana. V prostem času zelo rada potujem in se družim s prijatelji in družino.

Je delo fizioterapevtke naporno?

Hmm… kaj ti naj povem? Kot v vsakem poklicu pridejo dnevi, ko je zelo naporno in stresno. Vendar me razgibanost tega poklica in samo delo zelo veseli, zato se splača tudi te dneve potrpeti.

Kako si se odločila za ta poklic?

Za ta poklic sem se odločila zato, ker združuje in vsebuje principe in vrednote, ki so v mojem življenju prioriteta in mi dosti pomenijo.

Katere pa so te vrednote? Jih lahko pojasniš?

Moja največja vrednota je humanost. Že od malega sem imela zelo rada dedke in babice, ki so iz dneva v dan rabili več pomoči. Moja želja je vedno bila, da bi jim pomagala in jim  tako izboljšala kvaliteto življenja. To me je pripeljalo do vpisa v medicinsko šolo, kjer sem pridobila tudi strokovno znanje.

Fizioterapija se mi zdi dokaj nepoznan poklic. Kako si prišla do njega?

V sklopu šolanja smo imeli v bolnišnici prakso, del katere sem opravila tudi v bolnišnici v Münchnu, kjer sem imela možnost spoznati vse zdravstvene poklice. Fizioterapija me je takrat najbolj pritegnila. Pritegnilo me je delo z ljudmi, aktivno, ne sedeče delo, medicina in gibanje. In zaradi tega sem odšla v Ljubljano.

Že tvoj študij in zdajšnje delo zahtevata življenje v Ljubljani. Kako se spopadaš s tem?

Na začetku mi je bilo zelo težko, saj sem bila zelo navezana na domači kraj in družino. Selitev je pomenila gromozansko spremembo. Ljubljana se mi je zdela prevelika, nedomača. Ampak moja vztrajnost je pripomogla k temu, da sem jo dodobra spoznala in ugotovila, da je življenje tudi tam lahko zelo lepo in zanimivo.

Prej si omenila, da tudi rada potuješ. Katere tuje kraje si že obiskala?

Večkrat sem bila v Nemčiji. Bila sem pa tudi še na Madžarskem, na Hrvaškem, v Italiji in Španiji, letos  grem še v London, od vsega me je pa najbolj razveselilo potovanje v Kanado.

Zakaj ravno Kanada?

Zato, ker se mi zdi Kanada zelo povečana verzija Slovenije (smeh). Poleg tega, da je to zelo lepa država, pa imam tam sorodnike, s katerimi se zelo dobro razumem in jih imam zelo rada.

Zgleda, da si dosegla vse zastavljene cilje. Kako si predstavljaš prihodnost

Želim si napredovati v svojem poklicu in pomagati čim več ljudem, še naprej obiskovati tuje kraje, in kar je najpomembnejše, se naprej razvijati kot osebnost v pozitivno smer.

Kot sem domnevala, je tvoje življenje zelo zanimivo. Najlepša hvala za tvoj čas in zanimive odgovore. Želim ti vso srečo še naprej in da se ti uresničijo vsi zastavljeni cilji!

Lara MESARIČ, 8.c

Včerajšnji dan (list iz dnevnika)

Včeraj ni bil posrečen dan. Takole je bilo.

S sestro sva prišli domov iz šole. Prišli sva malo bolj zgodaj kot po navadi, saj sva imeli le štiri ure pouka. K babici sva šli po ključe, ker je oče bil še v službi. Vstopili sva v hišo. Odložili sva torbi in odšli v kuhinjo pripravljat kosilo. Očka je prišel domov in skupaj smo kosili. Ko smo se najedli, sem prižgala televizijo. Na njej ni bilo nič pametnega, zato sem jo ugasnila in prižgala klavir.

Naslednji dan imam vaje s klavirjem, zato sem vadila. Očka se je preoblekel v športne hlače in majico. Šel je teč. Ko sem zvadila, sem spet prižgala televizijo. Zdaj se je začela ponovitev moje najljubše televizijske oddaje Ena žlahtna štorija. Ko je oče prišel domov, se je preoblekel in šel nazaj v službo. Po oddaji je domov prišla mama. Lucija je iz sobe prinesla klarinet in vadila.

Ko je končala,  sem ji pomagala pospraviti. V sobo sem odnesla klarinet in ga položila na posteljo. Na mizi sem zagledala čudno stekleno stvar. Pogledala sem jo in jo vzela v roke. Smejala sem se. To je bilo darilo, ki sem ji ga kupila za rojstni dan. Očitno si ga je ogledovala. Naenkrat pa mi je padlo iz rok. Darilo, ki sem ji ga kupila za enajsti rojstni dan, se je razbilo. Nisem vedela, kako naj to povem Luciji. Prišla je v sobo, zaradi hrupa. Jezno me je pogledala in rekla, da ji bom morala kupiti novo posodico. Pogledala sem jo in ji rekla, naj oprosti. Jezno je zaloputnila z vrati in odšla ven iz sobe.

To darilo je bilo kar precej drago, zato bom morala pozabiti na čevlje, ki sem si jih hotela kupiti za ta denar.

Tako se je končal moj včerajšnji dan.

Lara Čolnik, 7.c

Mura

Že mnogo let nam vijugaš
prek ravnin in gričev,
vedno boš ostala tukaj,
v našem srcu boš spomin.

Zakaj nam le počasi tečeš
tukaj v tem panonskem svetu?
Prepojena si z modrostjo,
modrostjo naših starih dedov!

Se rada igraš z našimi brodovi,
nosiš jih sem ter tja.
Nekoč pa mline si vrtela,
da življenje si nam ohranila.

Vedno teci nam počasi,
ne valovi prek bregov!
Saj si naša Mura draga,
naš prekmurski blagoslov.

Petra Munđar, 9.c

Moja domovina

»Slovenija, od kod lepote tvoje!« poje  Avsenikova pesem. To res drži, saj vsepovsod po Sloveniji najdeš lepoto, pa čeprav sredi Triglava, na dnu Postojnske jame ali sredi prekmurske ravnice.

Slovenija leži v srednji Evropi in s tem spada v države osrčja Evrope. Naša domovina ima veliko različnih pokrajin, morje z obalo, gorovja s smučišči, ravnice s polji, doline z jamami in še bi lahko naštevali. Čeprav je dežela majhna, so tu lepote, po katerih smo znani kar po vsem svetu, ne le znotraj domovine.

Mnogi, ki nas obiščejo, pravijo, da poleg lepot, ki jih imamo, v njej živimo tudi prijazni, gostoljubni ljudje, ki smo vedno pripravljeni pomagati.

Vendar ni vse le belo, kot se zdi, pojavlja se tudi veliko črnega: brezposelnost, nasprotja med družinami, borba z zakoni itd.

Glede na življenjske razmere nekateri živijo v izobilju, spet drugi pa v veliki revščini, vendar pa vseeno skušamo živeti v sožitju z vsemi. V Sloveniji živi polno različnih narodov, med drugim je poleg Slovencev še največ Madžarov in Italijanov ter tudi Romov. Največ Romov živi na Dolenjskem in v Prekmurju.

Upam, da smo vsi, ki živimo v Sloveniji, zavedni Slovenci, saj tako ohranjamo in nadgrajujemo narodno zavest.

Kljub naši majhnosti imamo bogato kulturo in kulinariko. Kdo na svetu ne pozna prekmurske gibanice, kranjskih klobas, istrskih žlikrofov? Slovenci smo vestni kuharji in vinarji, po svetu se dobro prodajajo naša vina, še posebej pa penine iz goric v Gornji Radgoni. V Sloveniji imamo dokaj razvito gospodarstvo, a je žal kar nekaj nekdanjih tovarn v stečaju, kljub temu pa nam še dokaj dobro uspeva obalni turizem ter turizem na smučiščih.

Slovenija se je osamosvojila komaj leta 1991, do takrat je pa večino časa bila pod Avstrijci in Srbi, in to v državah Avstro-Ogrski ter SFRJ.

Slovenci govorimo v slovenščini, imamo pa tudi veliko narečnih jezikov, teh je okoli sto. Najraje govorim v prekmurščini, saj je to zame moj najljubši, narečni jezik.

Nihče ne ve, kakšna prihodnost čaka Slovenijo, pa vendar upam, da bo boljše, kot je sedaj. Upam, da bo na voljo več služb in da bodo plače za vse enake in ne bo takih razlik med bogatimi in revnimi.

Slovenci smo lahko ponosni na svojo domovino, saj nam daje dom in podporo in se v njej res počutimo kot doma.

Petra Munđar, 9.b

Pomlad

Na pomladno jutro, ko se zbudiš,
sobno okno odprto pustiš
in brž v šolo odhitiš.

Vse po rožah že diši,
v strugi reka žubori,
okoli nje pa ribiči.

A ko pridem domov,
na igrišču že je on,
lep in sladek kot bombon.

Hitro tam sem tudi jaz,
rdeča kot paradajz,
in zaljubljena kot le kaj.

Brž ko k meni se postavi,
se srčni utrip mi ustavi,
saj vonj njegov mladi,
meni najlepše diši po pomladi.

Lara Mesarič, 7.c

Stran 3 od 512345