Select Page

Denar raste

Nekega lepega dne sem šla v gozd po rože. V gozdu je bilo skrivnostno, tiho in temno, le kak žarek sonca tu in tam.
Nato pa sem zagledala nekakšno votlo deblo. Zelo me je zanimalo, kaj se dogaja in kaj je v njem. Približala sem se mu. Nenadoma pa je nekaj zaropotalo. Kot sesalec me je potegnilo v deblo. Bilo me je zelo strah. Počutila sem se kot na kakšnem zavitem toboganu, saj sem se peljala dol do nekakšnega jezera. Zagledala sem čudovito deželo in lepe deklice ter majhne možičke z dolgo brado. Deklice so me popeljale v njihovo palačo. Bila je rožnate in zlate barve in vse se je svetlikalo. Deklice so me še lepo oblekle in našminkale, ker so rekle, da si bomo šle ogledat nekaj zanimivosti. Najprej smo šle na vrt, kjer je bila pripravljena čajanka, nato pa smo šle pogledat kip zlate ptice. Nato pa je sledila največja zanimivost. Šle smo skozi nekakšen tunel in zagledala sem deželo s polno dreves in z denarjem na krošnjah. Začudila sem se in mislila, da sanjam. Rekle so, da si ga naj kar vzamem, kolikor želim, saj vsako leto zrastejo novi bankovci. Še dobro, da sem imela s sabo veliko torbo in sem si vzela kar nekaj tisočakov. Ko sem nabirala denar,  me je začelo skrbeti. „ Kaj bom sploh s tem denarjem? ” sem si rekla. Nato pa so me deklice popeljale v zelo veliko trgovino. Tam sem si kupila kolo čisto nove znamke, rožnati kovček, štiri različne obleke, ličila  in dragocen nakit. Nekaj denarja pa sem prihranila še za potovanje na Maldive in seveda še za svojo družino. Nato pa sem se morala hitro vrniti, saj so me domači že sigurno pogrešali. Bilo mi je neprijetno, ko sem morala zapustiti to deželo. Obljubila sem jim, da se bom še velikokrat vrnila po nov denar.
Ko sem prišla domov, so se starši začudili, da sem prinesla denar namesto cvetlic, jaz pa sem jim razložila, da je namesto rož, jabolk in grozdja tam rastel denar. Bila sem zelo srečna, da smo si lahko privoščili še kakšne počitnice več.

Nika Maučec, 6. a

Zamešana pravljica

Pred davnimi časi je živela kraljica. Ime ji je bilo Sneguljčica. Njena velika želja je bila, da bi dobila otroka. Nekega večera je nekdo potrkal na njena vrata. Sneguljčica je odšla odpirat vrata. Pred vrati je zagledala Žabjega kralja. Žabji kralj ji je rekel, da ve, kakšna je njena velika želja. Povedal ji je, da ji bo pomagal uresničiti njeno skrito željo samo, če bo ona najprej pomagala njemu.

Sneguljčica je sprejela Žabjega kralja k sebi na grad. Pri večerji jo je žabec prosil, naj ga dvigne na mizo in mu dovoli jesti iz njenega zlatega krožnika ter piti iz njenega zlatega kozarčka. Njegova naslednja želja je bila, da bi spal v njeni kraljevi postelji.

Sneguljčica je izpolnila vse želje, ki jih je imel žabec. Naslednje jutro je v svoji postelji zagledala lepega princa. Sneguljčica se je v njega takoj zaljubila in kmalu sta se poročila.

Čez tri leta sta dobila dva otroka, Janka in Metko. Minilo je devet let, ko je na grad prišla žalostna novica, da je Sneguljčičina mama zelo bolna. Sneguljčica je k sebi poklicala Janka in Metko. Naročila jima je, naj gresta obiskat bolno babico. Dala jima je čarobno mizico, ki sta jo morala odnesti bolni babici.

Janko in Metka sta ubogala svojo mamo, vzela sta čarobno mizico in se odpravila k bolni babici. Hodila sta skozi gozd in nista opazila, da jima sledi volk. Naenkrat je stal pred njima. Vprašal ju je, kam gresta. Janko in Metka sta mu rekla, da gresta k svoji bolni babici. Volk je bil že lačen, zato je do babice želel priti pred otrokoma. Janku in Metki je rekel, naj babici natrgata še nekaj cvetlic. Otroka sta začela nabirati rože, volk pa je odhitel k babičini hiši. Tiho je vstopil v hišo in pojedel babico. Skril se je v veliko stensko uro in počakal, da prideta še Janko in Metka.

Čez nekaj časa sta k babičini hiši prišla še Janko in Metka. Ko sta vstopila, babice nikjer nista našla. Naenkrat se je iz velike stenske ure prikazal volk in oba požrl. Volk se je ulegel v posteljo in zaspal. Mimo babičine hiše se je sprehajal Obuti maček. Slišal je glasno smrčanje, ki je prihajalo iz babičine hiše. Tiho je vstopil in na postelji zagledal volka. Iz volkovega trebuha je slišal klice na pomoč. Vzel je meč, prerezal volku trebuh in iz njega izvlekel babico, Janka ter Metko. Obuti maček je dvignil volka ter ga vrgel v reko. Srečna sta Janko in Metka objela svojo babico. Pokazali staji čarobno mizico, ki sta jo prinesla. Potem sta izrekla čarobne besede: ” Mizica, pogrni se!” Na mizi se je pojavil kup dobrot.

Skupaj z Obutim mačkom so pojedli dobrote in se poslovili od babice.

Vid Stanko, 6.a

Slovenija ali Avstrija?

Razmišljanje o prihodnosti?  Hm, to je zame pri moji starosti zelo dolgočasno. Ko razmišljam, kako bom odšla v neko srednjo šolo, o kateri sanjam že kar nekaj let, v moje sanje najprej stopi pridiganje mojih staršev.

Onadva imata zame druge načrte, a kaj  ko meni ti načrti niso ravno najbolj všeč.

Ko tako razmišljam, kaj je dandanes sploh pametno postati, spoznam, da pa mogoče predlogi mojih staršev sploh niso napačni.

Hočeta me poslati v avstrijsko srednjo šolo in, bolj ko razmišljam, vse bolj se mi dozdeva, da pa mogoče ta šola res ni tako slaba, kot si jaz predstavljam. Navsezadnje bo srednja šola temelj za moje nadaljnje življenje.

In v naši državi resda za mlade ni uspešne prihodnosti. V naši državi je vseeno, ali greš na zdravstveno ali ekonomsko šolo. Preprosto ne boš dobil službe.

Bolj, ko se po svetu širi slogan, da smo mladi temelj prihodnosti, bolj se v Sloveniji širi brezposelnost mladih. In tako bi se najbrž res splačalo obiskovati avstrijsko gimnazijo, saj je z vseh vidikov veliko več pozitivnih reči kot v Sloveniji. Končaš gimnazijo, odideš na faks, študiraš, dobiš službo, imaš višjo plačo, kot bi jo imel v Sloveniji,…pa vseeno ti še zmeraj ostane možnost, da se zaposliš v Sloveniji.

V tujih državah lahko uspemo v umetnosti, kulinariki, še cvetličarstvo bi uspevalo trikrat bolje kot v naši državi. A kdaj se bo naša vlada zavedala, da Slovenija izgublja svoje temelje in da nas njihova aroganca vodi do prepada ? Kdaj bodo uvideli, da se mladi množično selijo v tujino ?

Najbrž, ko bo prepozno.

Kako naj mladi uresničimo svoje sanje, kako naj uresničimo svoje cilje, ki si jih postavimo že kot otroci ob gledanju filmov. Kot otroci se še ne zavedamo, da so filmi neresnični in se bo nekega dne potrebno spopasti z odraslostjo, si najti službo, hoditi v službo, čez 20 let skrbeti za otroke…

To se nam v otroštvu zdi preprosto. A ni. Veliko več kot preprosto je.

In ko se nekateri frajerji posmehujejo ljudem, ki živijo na cesti in nas prosijo za denar, se ne zavedajo, da čez nekaj let lahko to postanejo tudi oni. Negativno in kruto, a realno.

Ob odločanju, kaj postati, moramo res dobro premisliti. Iti tja, kamor želimo in se truditi za to, da uresničimo svoje sanje. Ne pa iti na neko šolo le zato, ker gre tja najboljši prijatelj.

In zares, čeprav stari le 15 let, na nas pade življenjska odločitev.

Tako mladi in tako vplivni.

Mogoče je presenetljivo, da na svet gledam s tega zornega kota, a navsezadnje je potrebno življenje zajemati s polno žlico.

Iva Filip, 8.a

Intervju s sosedo Kajo

Katja živi v moji bližini, zato se večkrat družimo. Je zelo zanimiva in prijetna oseba. Pa poglejmo, zakaj.

Kako bi se v kratkih besedah sama predstavila?

Sem Katja. Že 10. leto živim v Ljubljani in delam kot fizioterapevtka v UKC Ljubljana. V prostem času zelo rada potujem in se družim s prijatelji in družino.

Je delo fizioterapevtke naporno?

Hmm… kaj ti naj povem? Kot v vsakem poklicu pridejo dnevi, ko je zelo naporno in stresno. Vendar me razgibanost tega poklica in samo delo zelo veseli, zato se splača tudi te dneve potrpeti.

Kako si se odločila za ta poklic?

Za ta poklic sem se odločila zato, ker združuje in vsebuje principe in vrednote, ki so v mojem življenju prioriteta in mi dosti pomenijo.

Katere pa so te vrednote? Jih lahko pojasniš?

Moja največja vrednota je humanost. Že od malega sem imela zelo rada dedke in babice, ki so iz dneva v dan rabili več pomoči. Moja želja je vedno bila, da bi jim pomagala in jim  tako izboljšala kvaliteto življenja. To me je pripeljalo do vpisa v medicinsko šolo, kjer sem pridobila tudi strokovno znanje.

Fizioterapija se mi zdi dokaj nepoznan poklic. Kako si prišla do njega?

V sklopu šolanja smo imeli v bolnišnici prakso, del katere sem opravila tudi v bolnišnici v Münchnu, kjer sem imela možnost spoznati vse zdravstvene poklice. Fizioterapija me je takrat najbolj pritegnila. Pritegnilo me je delo z ljudmi, aktivno, ne sedeče delo, medicina in gibanje. In zaradi tega sem odšla v Ljubljano.

Že tvoj študij in zdajšnje delo zahtevata življenje v Ljubljani. Kako se spopadaš s tem?

Na začetku mi je bilo zelo težko, saj sem bila zelo navezana na domači kraj in družino. Selitev je pomenila gromozansko spremembo. Ljubljana se mi je zdela prevelika, nedomača. Ampak moja vztrajnost je pripomogla k temu, da sem jo dodobra spoznala in ugotovila, da je življenje tudi tam lahko zelo lepo in zanimivo.

Prej si omenila, da tudi rada potuješ. Katere tuje kraje si že obiskala?

Večkrat sem bila v Nemčiji. Bila sem pa tudi še na Madžarskem, na Hrvaškem, v Italiji in Španiji, letos  grem še v London, od vsega me je pa najbolj razveselilo potovanje v Kanado.

Zakaj ravno Kanada?

Zato, ker se mi zdi Kanada zelo povečana verzija Slovenije (smeh). Poleg tega, da je to zelo lepa država, pa imam tam sorodnike, s katerimi se zelo dobro razumem in jih imam zelo rada.

Zgleda, da si dosegla vse zastavljene cilje. Kako si predstavljaš prihodnost

Želim si napredovati v svojem poklicu in pomagati čim več ljudem, še naprej obiskovati tuje kraje, in kar je najpomembnejše, se naprej razvijati kot osebnost v pozitivno smer.

Kot sem domnevala, je tvoje življenje zelo zanimivo. Najlepša hvala za tvoj čas in zanimive odgovore. Želim ti vso srečo še naprej in da se ti uresničijo vsi zastavljeni cilji!

Lara MESARIČ, 8.c

Dostopnost