V šoli
Otroci hodimo v šolo pet dni:
v ponedeljek, torek, sredo, četrtek, petek, brez noči.
Tam se veselimo, a se tudi učimo,
čeprav si tega ne želimo.
Vsak dan se v šoli nekaj novega naučim
in to znanje rada z vsemi delim.
V šoli sem rada, več ali manj,
dokler ni testov in spraševanj.
Tinkara Tivadar
Življenje v šoli
V petek šola se konča
ter v soboto in nedeljo počitnice ima.
Le predstavljajte si, kako stoli trpijo,
ko dva dni na mrazu v učilnici ždijo!
Sami ne guncajo se,
le zdolgočaseni z mizami pogovarjajo se.
Na hodnikih srhljiva tišina kot v grobovih doni,
le zvonec sam zaradi sebe na vsakih petinštirideset minut zvoni.
Ravnateljičina pisarna nobenih obiskov ne sprejema,
sama sebe v nedogled ošteva.
Nato pa spet ponedeljek prihiti.
Na hodniku največji kaos se pripeti
in ravnateljica že prvi obisk dobi.
In takšno je življenje v šoli – včasih strašljivo,
a na trenutke predvsem – strašno zanimivo.
Ana Marija Smej
Se spomniš brezskrbnih otroških dni,
polnih veselja in norosti?
Se spomniš dolgih poletnih noči,
polnih naših norosti?
Nisi Peter Pan,
odrasti moraš,
nimaš izbire,
otroški smeh naj te mine.
Kot ptič si letal svobodno,
veliko še nisi videl,
a padel si na trdno zemljo,
čas ti je peruti pristrigel.
Nisi Peter Pan,
ne moreš odleteti,
to niso sanje,
drugo ti ne preostane.
Okleni se otroških dni,
naj v spominu ti ostanejo,
nazaj jih nikdar ne dobiš,
nikoli več ne bo tako.
Majhni otroci ne vidijo,
ne vidijo problemov našega sveta.
Brezskrbni so,
brezskrbno živijo na tleh tega planeta.
Vrtec jim služba je,
tam rast in prijateljstvo se jim obeta.
Sanjajo;
sanjajo, da bodo kotičke sveta obiskali.
Mislijo;
mislijo, da bodo slavne osebe postali.
Gradijo;
gradijo gradove iz domišljije.
V njih se svoboda pravljično vije.
Ljubijo;
ljubijo tiste dolge dni,
ko delati jim nič treba ni.
V poletnih večerih
se dolgo zunaj lovijo,
tudi če jih starši priganjajo,
da naj hitro zaspijo.
Če bi smeli,
bi zunaj cel dan bili.
Na toplem soncu
med prijatelji.
Pa vendar otrokom vseeno ni;
zvečer v strahu zaprejo oči.
Vsak majhen otrok
se teme boji.
Otroci so največje bogastvo ljudi.
So biseri med kamenčki,
iskrice v ogenjčkih.
Življenje brez otroštva
bi prazno bilo.
Tistim, ki so ga izgubili,
lahko je hudo.
Ob prešernem otroškem smehu
vsako srce zahrepeni;
po tem,
kako bilo je tistih, brezskrbnih dni.
Manja Klemenčič: Varljiv nasmeh
Nekoč živelo je dekle,
ki ves čas smejalo in zabavalo se je.
Prijateljev veliko je imela,
tudi za ocene dobre je skrbela.
A vendar njen nasmejani obraz
skrival žalostno je resnico.
Vsak večer njena maska je odšla,
šele takrat resnična podoba je prišla.
Za depresijo skrival se je ta obraz,
ki nikomur ga ni pokazala.
Ni hotela, da vrstnike bi bolelo,
ni hotela, da kogarkoli bi skrbelo.
Prijateljica pa jo je vprašala:
»Nekaj je narobe; povej mi, kaj je?«
Takrat dekle bridko zajoče,
tisti trenutek samo svobodo ona hoče.
Nuša Kolman: Jaz in ti
Jaz in ti, ti in jaz,
tako lahko bilo bi ves čas.
Kot Romeo in Julija,
brez nesrečnega konca,
neizmerna ljubezen moja in tvoja.
Ob ognju bereva zgodbe Tisoč in ene noči,
na tem svetu ni nič lepšega kot ti.
Ko zaslišim tvoj glas,
ustavi se mi čas.
Nikamor se nama ne mudi,
za zmeraj sva le jaz in ti.
V nočno nebo zreva,
obliva naju tema,
a čisto nič strah me ni,
saj ob meni si ti.
Usoda najina v zvezdah je zapisana,
tiho si šepetava, da rada se imava.
Jaz in ti, ti in jaz,
tako lahko bilo bi ves čas.
Zaenkrat ostala sama bom,
saj oči imaš le za njo.
