Avtor: skepe | Jan 5, 2017 | prispevki
Realnost
Igrajmo se igro o tem,
kako je realnost kruta.
Jaz bom zmagala.
Jaz vedno zmagam.
Problem je,
da se pravljice ne uresničijo.
Nočne more so tiste,
ki vedno izgledajo kot realnost.
Spodleti nam.
Izgubimo svojo pot.
Tudi najboljši imamo svoje slabe dni.
Ampak se še vedno pomikamo naprej.
Kar nas zaznamuje,
je to,
kako se dvignemo po tem,
ko pademo.
Upaš na najboljše
in se tega držiš.
Dan sem.
Dan tja.
Tudi če si utrujen,
tudi če želiš odkorakati, ne boš.
Ker si začetnik.
Ampak nihče ni rekel, da bo lahko …
Lara Mesarič
Maj
Dekleta se topijo, cvetlice cvetijo.
Zakaj le? Glej, saj MAJ bliža se!
Sonce vzide, mraz odide,
peti po vrsti mesec je tu.
Žita zorijo, prijetno dišijo,
mesec maj namreč napočil je že.
Poleg polja, segro se še mnoga srca,
ko na hodniku mimo njih Maj zakoraka.
Lica pordečijo, za seboj vročico pustijo.
Srca gorijo, a se ne pogasijo.
Maj je prišel, tegobo vzel.
Čas je imel, a je odšel.
Iva Filip
Avtor: skepe | Dec 12, 2016 | prispevki
Kaj bomo jedli v letu 2380?
No, to pa je zanimivo vprašanje! Ampak kdo ve, ali bomo ljudje leta 2380 sploh še obstajali? Glede na to, kako ne pazimo na svoj planet, bo ta leta 2380 sploh še obstajal?
Zakaj bi tuhtali, stikali glave in naprezali možgane? Ni potrebno, imam boljšo zamisel. Pridite, sledite mi. Izvolite sesti, udobno se namestite. Če vam letenje z letalom povzroča vrtoglavico ali slabost, to povejte zdaj in nemudoma zapustite prostor. Za vse ostale pa: dobrodošli v mojem časovnem stroju: DATKGJAF-NOR-5121. Najbrž ste osupli, da sedite v iznajdbi tisočletja, zato vam bom pustila še nekaj trenutkov, da si obnovite sapo. Zatem pa si bomo na lastne oči ogledali leto 2380. V vednost vam povem, da se to leto do leta 2379 deli na dva dela: na leto 2380, kakršno si mi sedaj predstavljamo, in leto 2380, kakršno v resnici je oziroma bo. Naprošam vas, da si pozorno ogledate še posebej 2. del leta. Mogoče vas bo pripeljal do kakšnih dognanj, ki bi svetu lahko pomagala. A kljub temu da si bomo to leto ogledali , podrobneje si bomo ogledali kulinariko seveda, to še ne pomeni, da se bodo dogodki oziroma spremembe, ki jih boste opazili, zares zgodile. Še vedno imamo priložnost, da spremenimo svet. Prav temu je namenjeno to potovanje. No, pa odfrčimo v prihodnost!
Pok-tresk-bum-pljusk?! Dobrodošli v letu 2380! Za začetek si oglejmo prispevek na televiziji. Mogoče vas bo zanimal.
Televizor je bil velik kakor omara. Na njem se je prikazala gospodična, oblečena v nenavaden, oprijet kombinezon svetlo modre barve. Za njo so lebdeli leteči avtomobili in okrogle hiše. Zdelo se je, kot da je stala čisto zraven nas. Začela je govoriti: »Dobrodošli na VT LANAK ( to je verjetno bilo ime televizije). Današnji prispevek govori o dandanašnji hrani. Kaj najraje jemo? Česa največ pojemo? Kaj je zdravo in kaj ne? Več kot prepričana sem, da je vaša najljubša pijača sluz. Na voljo je že vseh 100 odtenkov, ki jih dandanes poznamo. Kaj pa hrana? Raziskave so pokazale, da ljudje predvsem radi jemo barvne ploščice s pikami ali črtami, dolgolistne kocke in kosmate kroglice. Te jedi so zelo prodajane. Najbolj so nad njimi navdušeni mladi. Enemu izmed njih smo postavili tudi nekaj vprašanj.«
» Pozdravljeni gospodič Littem!« »Pozdravljena, Milkuž!« »Spoštovani gledalci, z nami je 205-letni Littem, skorajda najmlajši osebek na svetu. Povejte nam kaj o današnji hrani, gospodič!«
»Oh, z veseljem! 100 let sem vodil restavracijo. Kuhali smo vse od Y do Q. Kosmate kroglice iz nafte in brbončic so bile prodajni hit. Do 70. leta smo kuhali tudi vrsto hrane, imenovano sadje in zelenjava. A več ni bila zaželena, zato smo jo prenehali kuhati. Puhasti podplatki so jo povsem izpodrinili. Ko sem bil še otrok, mi je dedek pripovedoval, da so oni jedli nekaj, čemur se je reklo meso. Le to so dobivali od ovc, krav, prašičev in piščancev, če se dobro spomnim. A teh reči danes ni več. V moji restavraciji bi recimo za zajtrk dobili lemeto, lapčink, aca in fleg, ki jih vsi poznamo. Le kdo ne pozna črno zapečeno acasto lemeto, trdo kot kamen? In lapačink, okroglih, avtomobilom podobnih kock? O ja, okrogle kocke ti res pogrejejo srce. No, za malico bi dobili šarmuto in khara. Odlična mrzla svežitka. Za kosilo ponudimo ličve, švamb, ialos, khorizum in skvekvik. Saj vsi obožujemo prepotene jedi! Za popoldansko malico pa nagravžni brnči in fidan. Mmmmmm, tako okusno, da ti v želodcu zasmrdi! Resnično odlične pa so večerje. In zakaj si nekdo ne bi opoldan želel odlične večerje? Večina gostov se v restavracijo na večerjo odpravi točno ob 00:00, torej točno opoldne. Takrat pa dobite zares vse, kar vam srce poželi.«
Pššššššruumbrrgoriiik! Konec 1. dela leta. Pripnite se, drvimo že v drugi, realen del. Oči na peclje! Pozorno glejte in poslušajte. Ne pustite se zmesti in čim več odnesite od te izkušnje. Ponavljam, oči na peclje!
Postavljene so bile luksuzne hiše, na videz dragi avtomobili, ljudje pa so izgledali naravnost popolno. Vsaj nekaj je potrjeno. Ljudje bomo takrat še živeli. Bližala se nam je družina z majhnimi otroki. Ustavili so se tik za nami.
Fantek je spregovoril: »Mami, ali bi kupili zelenjavo ali pa celo vodo?« Mama je pobesnela in se začela dreti na fantka: » Ali si povsem zmešan? Ali veš, da so zelenjava, sadje in voda v tem trenutku več vredni kakor vse naše premoženje skupaj?!« »Oprosti mami, le slišal sem, da je zdravo.« »Oh, ti jaz dam zdravo! Da mi nikoli več ne poveš te besede. Pazi, da te kdo ne sliši!« Oglasil se je še oče: » Glej, dragec, saj veš, da sadje, voda in zelenjava izumirajo in jih v manj kot enem letu več ne bo. In zato so vredni ogromno denarja. In niso večni. Ovenijo, oziroma pokvarijo se v kratkem času. In tako je že 200 let. Že 200 let skušamo ohraniti zadnje primerke teh vrst. A nam na žalost, kot sam vidiš, ne uspeva. Očitno se naši predniki v daljni preteklosti niso dovolj zavedali, kako pomembna so ta tri živila. Nisem želel biti nesramen, a tako pač je.«
Odšli so dalje. Mi pa smo vstopili v restavracijo, poleg katere smo ves čas stali. Sedli smo. V roke smo vzeli jedilnike in si jih ogledali. Bilo je več kategorij: napitki, umetno pridelano meso, staro meso, lučno pridelani dodatki in surove priloge. Na koncu jedilnika pa je bilo s finimi črkami pripisano LUKSUZ: voda za 100000 krogcev, sadje za 95000 krogcev in zelenjava za 98000 krogcev. Med ostalimi jedmi je bila najdražja pisniv bluv za 50 krogcev. Zdaj smo videli, o čem se je prej pogovarjala tista družinica.
Izza kota smo nato zaslišali pogovor: »Kmalu bomo vsi izumrli, vam povem! Vode primanjkuje, draga je kot žafran! Stane 3 krat več, kot sem dal za hišo in avtomobil skupaj! Pa brez nje ne gre živeti! Ljudje bomo izumrli! In to v kratkem času!« »Prav imaš Taurus. Še kako prav!«
Pššššššššššššššummnnnnnnnb!!! Pristali smo. Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, dobrodošli nazaj na Zemlji, leta 2016. Upam, da vam je polet zbistril misli in vam dal povod za kak pomemben korak. Da živeti zdravo in ekološko ni napačno! To dejstvo širite v svet! In dejstvo, da so voda, sadje in zelenjava obvezen in koristen del jedi. Da so zaklad, ki ga je potrebno varovati! Prav zagotovo se najde vsaj eno sadje ali zelenjava, ki bo človeku všeč. Prav za vsakogar se zagotovo nekaj najde. Želim vam kreativno tuhtanje! Zdaj pa pojdite in širite to misel v svet! Pa upam da bo uspešno!
Dragi bralci! Upam, da je tudi vas zgodba izučila! Zato vas naprošam, da naredite čim več, če je možno vse, kar je v vaši moči, da se taka prihodnost ne bo zares pripetila. Seveda pa vem, da vas je misel na časovni stroj premamila ali mogoče celo omamila. In že zdaj vam svetujem, da me ne danes ne jutri in niti v bližnji prihodnosti ne poskusite iskati. Vaše napake bodo na žalost morale nepopravljene ostati v preteklosti, namreč mojega časovnega stroja ni mogoče ukrasti. Pa srečno!
Iva Filip, 9.a
Mentorica: Regina Ozmec
Avtor: skepe | Apr 6, 2016 | prispevki
Bil je lep sončen dan. S prijateljico Mašo sva se odločili, da bova šli peš domov iz šole.
Veselo sva se napotili proti domu. Medtem ko sva se sprehajali po poti, se je za nama zaslišalo škripanje avtomobilskih zavor. Prestrašeno sva se spogledali. Nisva vedeli, kaj se dogaja. Naenkrat pa se je od nekod zaslišalo čivkanje ptičke:”Tecita! ”
Začeli sva teči. Po nekaj minutah sva se zadihani ustavili, da bi si vzeli malo premora. Nenadoma pa nama je nekdo izza hrbta pokril usta. Ustrašili sva se. Hoteli sva zakričati ali se mu izmuzniti iz rok. Ampak zaman. Odvlekel naju je v črn avto. V avto pa je priletela tudi ptička. Posebna ptička, bila je zlate barve. Skrivaj naju je mirila:”Vse bo v redu. ” V tistem času pa je neznanec prižgal avto in nas odpeljal. Pripeljali smo se do gozdne poti. Takrat je ptička poletela stran od nas. Naju z Mašo je bilo grozno strah. Neznanec naju je peljal do neke ute. Potisnil naju je noter ter naju zaklenil.
V uti je bilo srhljivo. Bilo je polno pajčevine, mrčesa in drugih neprijetnih bitij. Začelo pa je še deževati. Takrat je skozi razbito šipo priletela ptička in dejala:”Če mi dasta ime, vama bom do konca življenja izpolnila tri želje.” Ko sva to slišali, sva ptički takoj dali ime. Poimenovali sva jo Zvezdica, saj se je lepo svetlikala. Takoj za tem pa sva si zaželeli, da bi naju spravila na varno, domov. Tako se je tudi zgodilo in še ptička je prišla z mano k nam. Poskrbela sem zanjo. Z Mašo pa sva šli še isti dan na policijo in prijavili tistega človeka. Z izpolnjeno drugo željo so našli tistega človeka. V zameno za to sva ptički posadili drevo. Odtlej je živela na tem drevesu. Kmalu je dobila mladičke. Z Mašo sva bili ponosni nanjo. Za tretjo željo pa sva si zaželeli še tri želje in še tri. Tako sva vedno imeli, kar sva potrebovali.
Te dogodivščine pa ne bom nikoli pozabila.
Gaja Jerebic, 6. a
Avtor: skepe | Apr 6, 2016 | prispevki
Nekega lepega dne sem šla v gozd po rože. V gozdu je bilo skrivnostno, tiho in temno, le kak žarek sonca tu in tam.
Nato pa sem zagledala nekakšno votlo deblo. Zelo me je zanimalo, kaj se dogaja in kaj je v njem. Približala sem se mu. Nenadoma pa je nekaj zaropotalo. Kot sesalec me je potegnilo v deblo. Bilo me je zelo strah. Počutila sem se kot na kakšnem zavitem toboganu, saj sem se peljala dol do nekakšnega jezera. Zagledala sem čudovito deželo in lepe deklice ter majhne možičke z dolgo brado. Deklice so me popeljale v njihovo palačo. Bila je rožnate in zlate barve in vse se je svetlikalo. Deklice so me še lepo oblekle in našminkale, ker so rekle, da si bomo šle ogledat nekaj zanimivosti. Najprej smo šle na vrt, kjer je bila pripravljena čajanka, nato pa smo šle pogledat kip zlate ptice. Nato pa je sledila največja zanimivost. Šle smo skozi nekakšen tunel in zagledala sem deželo s polno dreves in z denarjem na krošnjah. Začudila sem se in mislila, da sanjam. Rekle so, da si ga naj kar vzamem, kolikor želim, saj vsako leto zrastejo novi bankovci. Še dobro, da sem imela s sabo veliko torbo in sem si vzela kar nekaj tisočakov. Ko sem nabirala denar, me je začelo skrbeti. „ Kaj bom sploh s tem denarjem? ” sem si rekla. Nato pa so me deklice popeljale v zelo veliko trgovino. Tam sem si kupila kolo čisto nove znamke, rožnati kovček, štiri različne obleke, ličila in dragocen nakit. Nekaj denarja pa sem prihranila še za potovanje na Maldive in seveda še za svojo družino. Nato pa sem se morala hitro vrniti, saj so me domači že sigurno pogrešali. Bilo mi je neprijetno, ko sem morala zapustiti to deželo. Obljubila sem jim, da se bom še velikokrat vrnila po nov denar.
Ko sem prišla domov, so se starši začudili, da sem prinesla denar namesto cvetlic, jaz pa sem jim razložila, da je namesto rož, jabolk in grozdja tam rastel denar. Bila sem zelo srečna, da smo si lahko privoščili še kakšne počitnice več.
Nika Maučec, 6. a
Avtor: skepe | Okt 29, 2015 | prispevki
Pred davnimi časi je živela kraljica. Ime ji je bilo Sneguljčica. Njena velika želja je bila, da bi dobila otroka. Nekega večera je nekdo potrkal na njena vrata. Sneguljčica je odšla odpirat vrata. Pred vrati je zagledala Žabjega kralja. Žabji kralj ji je rekel, da ve, kakšna je njena velika želja. Povedal ji je, da ji bo pomagal uresničiti njeno skrito željo samo, če bo ona najprej pomagala njemu.
Sneguljčica je sprejela Žabjega kralja k sebi na grad. Pri večerji jo je žabec prosil, naj ga dvigne na mizo in mu dovoli jesti iz njenega zlatega krožnika ter piti iz njenega zlatega kozarčka. Njegova naslednja želja je bila, da bi spal v njeni kraljevi postelji.
Sneguljčica je izpolnila vse želje, ki jih je imel žabec. Naslednje jutro je v svoji postelji zagledala lepega princa. Sneguljčica se je v njega takoj zaljubila in kmalu sta se poročila.
Čez tri leta sta dobila dva otroka, Janka in Metko. Minilo je devet let, ko je na grad prišla žalostna novica, da je Sneguljčičina mama zelo bolna. Sneguljčica je k sebi poklicala Janka in Metko. Naročila jima je, naj gresta obiskat bolno babico. Dala jima je čarobno mizico, ki sta jo morala odnesti bolni babici.
Janko in Metka sta ubogala svojo mamo, vzela sta čarobno mizico in se odpravila k bolni babici. Hodila sta skozi gozd in nista opazila, da jima sledi volk. Naenkrat je stal pred njima. Vprašal ju je, kam gresta. Janko in Metka sta mu rekla, da gresta k svoji bolni babici. Volk je bil že lačen, zato je do babice želel priti pred otrokoma. Janku in Metki je rekel, naj babici natrgata še nekaj cvetlic. Otroka sta začela nabirati rože, volk pa je odhitel k babičini hiši. Tiho je vstopil v hišo in pojedel babico. Skril se je v veliko stensko uro in počakal, da prideta še Janko in Metka.
Čez nekaj časa sta k babičini hiši prišla še Janko in Metka. Ko sta vstopila, babice nikjer nista našla. Naenkrat se je iz velike stenske ure prikazal volk in oba požrl. Volk se je ulegel v posteljo in zaspal. Mimo babičine hiše se je sprehajal Obuti maček. Slišal je glasno smrčanje, ki je prihajalo iz babičine hiše. Tiho je vstopil in na postelji zagledal volka. Iz volkovega trebuha je slišal klice na pomoč. Vzel je meč, prerezal volku trebuh in iz njega izvlekel babico, Janka ter Metko. Obuti maček je dvignil volka ter ga vrgel v reko. Srečna sta Janko in Metka objela svojo babico. Pokazali staji čarobno mizico, ki sta jo prinesla. Potem sta izrekla čarobne besede: ” Mizica, pogrni se!” Na mizi se je pojavil kup dobrot.
Skupaj z Obutim mačkom so pojedli dobrote in se poslovili od babice.
Vid Stanko, 6.a
Avtor: skepe | Okt 29, 2015 | prispevki
Razmišljanje o prihodnosti? Hm, to je zame pri moji starosti zelo dolgočasno. Ko razmišljam, kako bom odšla v neko srednjo šolo, o kateri sanjam že kar nekaj let, v moje sanje najprej stopi pridiganje mojih staršev.
Onadva imata zame druge načrte, a kaj ko meni ti načrti niso ravno najbolj všeč.
Ko tako razmišljam, kaj je dandanes sploh pametno postati, spoznam, da pa mogoče predlogi mojih staršev sploh niso napačni.
Hočeta me poslati v avstrijsko srednjo šolo in, bolj ko razmišljam, vse bolj se mi dozdeva, da pa mogoče ta šola res ni tako slaba, kot si jaz predstavljam. Navsezadnje bo srednja šola temelj za moje nadaljnje življenje.
In v naši državi resda za mlade ni uspešne prihodnosti. V naši državi je vseeno, ali greš na zdravstveno ali ekonomsko šolo. Preprosto ne boš dobil službe.
Bolj, ko se po svetu širi slogan, da smo mladi temelj prihodnosti, bolj se v Sloveniji širi brezposelnost mladih. In tako bi se najbrž res splačalo obiskovati avstrijsko gimnazijo, saj je z vseh vidikov veliko več pozitivnih reči kot v Sloveniji. Končaš gimnazijo, odideš na faks, študiraš, dobiš službo, imaš višjo plačo, kot bi jo imel v Sloveniji,…pa vseeno ti še zmeraj ostane možnost, da se zaposliš v Sloveniji.
V tujih državah lahko uspemo v umetnosti, kulinariki, še cvetličarstvo bi uspevalo trikrat bolje kot v naši državi. A kdaj se bo naša vlada zavedala, da Slovenija izgublja svoje temelje in da nas njihova aroganca vodi do prepada ? Kdaj bodo uvideli, da se mladi množično selijo v tujino ?
Najbrž, ko bo prepozno.
Kako naj mladi uresničimo svoje sanje, kako naj uresničimo svoje cilje, ki si jih postavimo že kot otroci ob gledanju filmov. Kot otroci se še ne zavedamo, da so filmi neresnični in se bo nekega dne potrebno spopasti z odraslostjo, si najti službo, hoditi v službo, čez 20 let skrbeti za otroke…
To se nam v otroštvu zdi preprosto. A ni. Veliko več kot preprosto je.
In ko se nekateri frajerji posmehujejo ljudem, ki živijo na cesti in nas prosijo za denar, se ne zavedajo, da čez nekaj let lahko to postanejo tudi oni. Negativno in kruto, a realno.
Ob odločanju, kaj postati, moramo res dobro premisliti. Iti tja, kamor želimo in se truditi za to, da uresničimo svoje sanje. Ne pa iti na neko šolo le zato, ker gre tja najboljši prijatelj.
In zares, čeprav stari le 15 let, na nas pade življenjska odločitev.
Tako mladi in tako vplivni.
Mogoče je presenetljivo, da na svet gledam s tega zornega kota, a navsezadnje je potrebno življenje zajemati s polno žlico.
Iva Filip, 8.a
