Avtor: skepe | Okt 29, 2015 | prispevki
Pred davnimi časi je živela kraljica. Ime ji je bilo Sneguljčica. Njena velika želja je bila, da bi dobila otroka. Nekega večera je nekdo potrkal na njena vrata. Sneguljčica je odšla odpirat vrata. Pred vrati je zagledala Žabjega kralja. Žabji kralj ji je rekel, da ve, kakšna je njena velika želja. Povedal ji je, da ji bo pomagal uresničiti njeno skrito željo samo, če bo ona najprej pomagala njemu.
Sneguljčica je sprejela Žabjega kralja k sebi na grad. Pri večerji jo je žabec prosil, naj ga dvigne na mizo in mu dovoli jesti iz njenega zlatega krožnika ter piti iz njenega zlatega kozarčka. Njegova naslednja želja je bila, da bi spal v njeni kraljevi postelji.
Sneguljčica je izpolnila vse želje, ki jih je imel žabec. Naslednje jutro je v svoji postelji zagledala lepega princa. Sneguljčica se je v njega takoj zaljubila in kmalu sta se poročila.
Čez tri leta sta dobila dva otroka, Janka in Metko. Minilo je devet let, ko je na grad prišla žalostna novica, da je Sneguljčičina mama zelo bolna. Sneguljčica je k sebi poklicala Janka in Metko. Naročila jima je, naj gresta obiskat bolno babico. Dala jima je čarobno mizico, ki sta jo morala odnesti bolni babici.
Janko in Metka sta ubogala svojo mamo, vzela sta čarobno mizico in se odpravila k bolni babici. Hodila sta skozi gozd in nista opazila, da jima sledi volk. Naenkrat je stal pred njima. Vprašal ju je, kam gresta. Janko in Metka sta mu rekla, da gresta k svoji bolni babici. Volk je bil že lačen, zato je do babice želel priti pred otrokoma. Janku in Metki je rekel, naj babici natrgata še nekaj cvetlic. Otroka sta začela nabirati rože, volk pa je odhitel k babičini hiši. Tiho je vstopil v hišo in pojedel babico. Skril se je v veliko stensko uro in počakal, da prideta še Janko in Metka.
Čez nekaj časa sta k babičini hiši prišla še Janko in Metka. Ko sta vstopila, babice nikjer nista našla. Naenkrat se je iz velike stenske ure prikazal volk in oba požrl. Volk se je ulegel v posteljo in zaspal. Mimo babičine hiše se je sprehajal Obuti maček. Slišal je glasno smrčanje, ki je prihajalo iz babičine hiše. Tiho je vstopil in na postelji zagledal volka. Iz volkovega trebuha je slišal klice na pomoč. Vzel je meč, prerezal volku trebuh in iz njega izvlekel babico, Janka ter Metko. Obuti maček je dvignil volka ter ga vrgel v reko. Srečna sta Janko in Metka objela svojo babico. Pokazali staji čarobno mizico, ki sta jo prinesla. Potem sta izrekla čarobne besede: ” Mizica, pogrni se!” Na mizi se je pojavil kup dobrot.
Skupaj z Obutim mačkom so pojedli dobrote in se poslovili od babice.
Vid Stanko, 6.a
Avtor: skepe | Okt 29, 2015 | prispevki
Razmišljanje o prihodnosti? Hm, to je zame pri moji starosti zelo dolgočasno. Ko razmišljam, kako bom odšla v neko srednjo šolo, o kateri sanjam že kar nekaj let, v moje sanje najprej stopi pridiganje mojih staršev.
Onadva imata zame druge načrte, a kaj ko meni ti načrti niso ravno najbolj všeč.
Ko tako razmišljam, kaj je dandanes sploh pametno postati, spoznam, da pa mogoče predlogi mojih staršev sploh niso napačni.
Hočeta me poslati v avstrijsko srednjo šolo in, bolj ko razmišljam, vse bolj se mi dozdeva, da pa mogoče ta šola res ni tako slaba, kot si jaz predstavljam. Navsezadnje bo srednja šola temelj za moje nadaljnje življenje.
In v naši državi resda za mlade ni uspešne prihodnosti. V naši državi je vseeno, ali greš na zdravstveno ali ekonomsko šolo. Preprosto ne boš dobil službe.
Bolj, ko se po svetu širi slogan, da smo mladi temelj prihodnosti, bolj se v Sloveniji širi brezposelnost mladih. In tako bi se najbrž res splačalo obiskovati avstrijsko gimnazijo, saj je z vseh vidikov veliko več pozitivnih reči kot v Sloveniji. Končaš gimnazijo, odideš na faks, študiraš, dobiš službo, imaš višjo plačo, kot bi jo imel v Sloveniji,…pa vseeno ti še zmeraj ostane možnost, da se zaposliš v Sloveniji.
V tujih državah lahko uspemo v umetnosti, kulinariki, še cvetličarstvo bi uspevalo trikrat bolje kot v naši državi. A kdaj se bo naša vlada zavedala, da Slovenija izgublja svoje temelje in da nas njihova aroganca vodi do prepada ? Kdaj bodo uvideli, da se mladi množično selijo v tujino ?
Najbrž, ko bo prepozno.
Kako naj mladi uresničimo svoje sanje, kako naj uresničimo svoje cilje, ki si jih postavimo že kot otroci ob gledanju filmov. Kot otroci se še ne zavedamo, da so filmi neresnični in se bo nekega dne potrebno spopasti z odraslostjo, si najti službo, hoditi v službo, čez 20 let skrbeti za otroke…
To se nam v otroštvu zdi preprosto. A ni. Veliko več kot preprosto je.
In ko se nekateri frajerji posmehujejo ljudem, ki živijo na cesti in nas prosijo za denar, se ne zavedajo, da čez nekaj let lahko to postanejo tudi oni. Negativno in kruto, a realno.
Ob odločanju, kaj postati, moramo res dobro premisliti. Iti tja, kamor želimo in se truditi za to, da uresničimo svoje sanje. Ne pa iti na neko šolo le zato, ker gre tja najboljši prijatelj.
In zares, čeprav stari le 15 let, na nas pade življenjska odločitev.
Tako mladi in tako vplivni.
Mogoče je presenetljivo, da na svet gledam s tega zornega kota, a navsezadnje je potrebno življenje zajemati s polno žlico.
Iva Filip, 8.a
Avtor: skepe | Okt 29, 2015 | prispevki
Katja živi v moji bližini, zato se večkrat družimo. Je zelo zanimiva in prijetna oseba. Pa poglejmo, zakaj.
Kako bi se v kratkih besedah sama predstavila?
Sem Katja. Že 10. leto živim v Ljubljani in delam kot fizioterapevtka v UKC Ljubljana. V prostem času zelo rada potujem in se družim s prijatelji in družino.
Je delo fizioterapevtke naporno?
Hmm… kaj ti naj povem? Kot v vsakem poklicu pridejo dnevi, ko je zelo naporno in stresno. Vendar me razgibanost tega poklica in samo delo zelo veseli, zato se splača tudi te dneve potrpeti.
Kako si se odločila za ta poklic?
Za ta poklic sem se odločila zato, ker združuje in vsebuje principe in vrednote, ki so v mojem življenju prioriteta in mi dosti pomenijo.
Katere pa so te vrednote? Jih lahko pojasniš?
Moja največja vrednota je humanost. Že od malega sem imela zelo rada dedke in babice, ki so iz dneva v dan rabili več pomoči. Moja želja je vedno bila, da bi jim pomagala in jim tako izboljšala kvaliteto življenja. To me je pripeljalo do vpisa v medicinsko šolo, kjer sem pridobila tudi strokovno znanje.
Fizioterapija se mi zdi dokaj nepoznan poklic. Kako si prišla do njega?
V sklopu šolanja smo imeli v bolnišnici prakso, del katere sem opravila tudi v bolnišnici v Münchnu, kjer sem imela možnost spoznati vse zdravstvene poklice. Fizioterapija me je takrat najbolj pritegnila. Pritegnilo me je delo z ljudmi, aktivno, ne sedeče delo, medicina in gibanje. In zaradi tega sem odšla v Ljubljano.
Že tvoj študij in zdajšnje delo zahtevata življenje v Ljubljani. Kako se spopadaš s tem?
Na začetku mi je bilo zelo težko, saj sem bila zelo navezana na domači kraj in družino. Selitev je pomenila gromozansko spremembo. Ljubljana se mi je zdela prevelika, nedomača. Ampak moja vztrajnost je pripomogla k temu, da sem jo dodobra spoznala in ugotovila, da je življenje tudi tam lahko zelo lepo in zanimivo.
Prej si omenila, da tudi rada potuješ. Katere tuje kraje si že obiskala?
Večkrat sem bila v Nemčiji. Bila sem pa tudi še na Madžarskem, na Hrvaškem, v Italiji in Španiji, letos grem še v London, od vsega me je pa najbolj razveselilo potovanje v Kanado.
Zakaj ravno Kanada?
Zato, ker se mi zdi Kanada zelo povečana verzija Slovenije (smeh). Poleg tega, da je to zelo lepa država, pa imam tam sorodnike, s katerimi se zelo dobro razumem in jih imam zelo rada.
Zgleda, da si dosegla vse zastavljene cilje. Kako si predstavljaš prihodnost
Želim si napredovati v svojem poklicu in pomagati čim več ljudem, še naprej obiskovati tuje kraje, in kar je najpomembnejše, se naprej razvijati kot osebnost v pozitivno smer.
Kot sem domnevala, je tvoje življenje zelo zanimivo. Najlepša hvala za tvoj čas in zanimive odgovore. Želim ti vso srečo še naprej in da se ti uresničijo vsi zastavljeni cilji!
Lara MESARIČ, 8.c
Avtor: OŠ Beltinci | Jun 1, 2015 | prispevki
Včeraj ni bil posrečen dan. Takole je bilo.
S sestro sva prišli domov iz šole. Prišli sva malo bolj zgodaj kot po navadi, saj sva imeli le štiri ure pouka. K babici sva šli po ključe, ker je oče bil še v službi. Vstopili sva v hišo. Odložili sva torbi in odšli v kuhinjo pripravljat kosilo. Očka je prišel domov in skupaj smo kosili. Ko smo se najedli, sem prižgala televizijo. Na njej ni bilo nič pametnega, zato sem jo ugasnila in prižgala klavir.
Naslednji dan imam vaje s klavirjem, zato sem vadila. Očka se je preoblekel v športne hlače in majico. Šel je teč. Ko sem zvadila, sem spet prižgala televizijo. Zdaj se je začela ponovitev moje najljubše televizijske oddaje Ena žlahtna štorija. Ko je oče prišel domov, se je preoblekel in šel nazaj v službo. Po oddaji je domov prišla mama. Lucija je iz sobe prinesla klarinet in vadila.
Ko je končala, sem ji pomagala pospraviti. V sobo sem odnesla klarinet in ga položila na posteljo. Na mizi sem zagledala čudno stekleno stvar. Pogledala sem jo in jo vzela v roke. Smejala sem se. To je bilo darilo, ki sem ji ga kupila za rojstni dan. Očitno si ga je ogledovala. Naenkrat pa mi je padlo iz rok. Darilo, ki sem ji ga kupila za enajsti rojstni dan, se je razbilo. Nisem vedela, kako naj to povem Luciji. Prišla je v sobo, zaradi hrupa. Jezno me je pogledala in rekla, da ji bom morala kupiti novo posodico. Pogledala sem jo in ji rekla, naj oprosti. Jezno je zaloputnila z vrati in odšla ven iz sobe.
To darilo je bilo kar precej drago, zato bom morala pozabiti na čevlje, ki sem si jih hotela kupiti za ta denar.
Tako se je končal moj včerajšnji dan.
Lara Čolnik, 7.c
Avtor: OŠ Beltinci | Jun 1, 2015 | prispevki
Že mnogo let nam vijugaš
prek ravnin in gričev,
vedno boš ostala tukaj,
v našem srcu boš spomin.
Zakaj nam le počasi tečeš
tukaj v tem panonskem svetu?
Prepojena si z modrostjo,
modrostjo naših starih dedov!
Se rada igraš z našimi brodovi,
nosiš jih sem ter tja.
Nekoč pa mline si vrtela,
da življenje si nam ohranila.
Vedno teci nam počasi,
ne valovi prek bregov!
Saj si naša Mura draga,
naš prekmurski blagoslov.
Petra Munđar, 9.c
