Select Page

Moja domovina

Avtor: | Jun 1, 2015 | prispevki

»Slovenija, od kod lepote tvoje!« poje  Avsenikova pesem. To res drži, saj vsepovsod po Sloveniji najdeš lepoto, pa čeprav sredi Triglava, na dnu Postojnske jame ali sredi prekmurske ravnice.

Slovenija leži v srednji Evropi in s tem spada v države osrčja Evrope. Naša domovina ima veliko različnih pokrajin, morje z obalo, gorovja s smučišči, ravnice s polji, doline z jamami in še bi lahko naštevali. Čeprav je dežela majhna, so tu lepote, po katerih smo znani kar po vsem svetu, ne le znotraj domovine.

Mnogi, ki nas obiščejo, pravijo, da poleg lepot, ki jih imamo, v njej živimo tudi prijazni, gostoljubni ljudje, ki smo vedno pripravljeni pomagati.

Vendar ni vse le belo, kot se zdi, pojavlja se tudi veliko črnega: brezposelnost, nasprotja med družinami, borba z zakoni itd.

Glede na življenjske razmere nekateri živijo v izobilju, spet drugi pa v veliki revščini, vendar pa vseeno skušamo živeti v sožitju z vsemi. V Sloveniji živi polno različnih narodov, med drugim je poleg Slovencev še največ Madžarov in Italijanov ter tudi Romov. Največ Romov živi na Dolenjskem in v Prekmurju.

Upam, da smo vsi, ki živimo v Sloveniji, zavedni Slovenci, saj tako ohranjamo in nadgrajujemo narodno zavest.

Kljub naši majhnosti imamo bogato kulturo in kulinariko. Kdo na svetu ne pozna prekmurske gibanice, kranjskih klobas, istrskih žlikrofov? Slovenci smo vestni kuharji in vinarji, po svetu se dobro prodajajo naša vina, še posebej pa penine iz goric v Gornji Radgoni. V Sloveniji imamo dokaj razvito gospodarstvo, a je žal kar nekaj nekdanjih tovarn v stečaju, kljub temu pa nam še dokaj dobro uspeva obalni turizem ter turizem na smučiščih.

Slovenija se je osamosvojila komaj leta 1991, do takrat je pa večino časa bila pod Avstrijci in Srbi, in to v državah Avstro-Ogrski ter SFRJ.

Slovenci govorimo v slovenščini, imamo pa tudi veliko narečnih jezikov, teh je okoli sto. Najraje govorim v prekmurščini, saj je to zame moj najljubši, narečni jezik.

Nihče ne ve, kakšna prihodnost čaka Slovenijo, pa vendar upam, da bo boljše, kot je sedaj. Upam, da bo na voljo več služb in da bodo plače za vse enake in ne bo takih razlik med bogatimi in revnimi.

Slovenci smo lahko ponosni na svojo domovino, saj nam daje dom in podporo in se v njej res počutimo kot doma.

Petra Munđar, 9.b

Pomlad

Avtor: | Jun 1, 2015 | prispevki

Na pomladno jutro, ko se zbudiš,
sobno okno odprto pustiš
in brž v šolo odhitiš.

Vse po rožah že diši,
v strugi reka žubori,
okoli nje pa ribiči.

A ko pridem domov,
na igrišču že je on,
lep in sladek kot bombon.

Hitro tam sem tudi jaz,
rdeča kot paradajz,
in zaljubljena kot le kaj.

Brž ko k meni se postavi,
se srčni utrip mi ustavi,
saj vonj njegov mladi,
meni najlepše diši po pomladi.

Lara Mesarič, 7.c

Kaj meni najlepše diši?

Avtor: | Jun 1, 2015 | prispevki

Kaj vse diši?

Zjutraj najlepše diši
jutranja rosa,
ki te zbudi.

Zjutraj ko vstanem,
zajtrk diši,
cvetlica pomladna
se soncu smeji.

Zjutraj  ko družina
se z nasmehom
na obrazu zbudi,
pa mi to najbolj diši.

Klara Pivar, 7.c

Kaj meni najlepše diši?

Avtor: | Jun 1, 2015 | prispevki

Kaj meni najlepše diši?

Diši mi, ko zjutraj zbudim se
in voham vonj po pomladi.

Diši, ko mama mi pripravi
obilen zajtrk,
dišijo tudi kratki
sprehodi v pomladi.

Diši, pa tudi moj novi parfum.
Ima lep, nežen in sladki vonj.
Seveda najlepše diši mi ljubezen.

Ptički že pojejo,
pomlad se budi,
poleg ljubezni mi dišiš še ti.

Lara Čolnik, 7.c

Včerajšnji dan

Avtor: | Jun 1, 2015 | prispevki

9. februar

Včeraj je bil Prešernov dan. Bilo je tudi državno prvenstvo v judu. Zelo sem se potrudil. Tako je šlo: Zjutraj sem zelo hitro vstal. Bil sem zelo živčen. Kaj se bo zgodilo? No, čez 1 uro sem prišel v Slovenj Gradec. Tam sem se najedel in začel segrevati. Tekmovanje se je začelo. Kaj bom delal?! Saj še nisem pripravljen!! Končno sem se opogumil in se pripravil za prvo borbo. Zmagal sem, ampak komaj po 7 minutah. Že čez 5 minut se imel drugo borbo. To sem skoraj takoj zmagal. Zdaj je bil na vrsti polfinale. Počutil sem se kot pravi judoist. Polfinale sem zmagal komajda. Bil sem vse bližje in bližje zmagi. Na vrsti je bilo čakanje. Končno sem si lahko odpočil. Bil sem presrečen. Saj sem že bil najmanj državni podprvak. Še malo sem čakal. Nastopil je čas za finale. Začetek. Kaj bom zdaj? Naj stopim to ali tisto? To bom naredil. Ne! to ne bo šlo. Kaj pa to? Ne! ne bo šlo. Je to? Ja!! Zmagal! Takoj ko sem se zavedal, da sem državni prvak sem se razjokal. Odbežal sem do očeta in zakričal ˝Končno!!!˝  Kdo bi si mislil, da bi jaz bil prvi. No to se mi je včeraj zgodilo.

Gabriel Zadravec, 7.c

Dostopnost